Konferenca

O oblasti v arhitekturi #3: Poststrukturalistična in psihoanalitična perspektiva

hour ČET. 26.9.2019  | 10 h

O OBLASTI V ARHITEKTURI #3: POSTSTRUKTURALISTIČNA IN PSIHOANALITIČNA PERSPEKTIVA


mednarodni simpozij
26. september 2019, 10.00–16.00, MAO – Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana 
predavajo: Andrew Ballantyne, Nadir Lahiji, Elke Krasny, Robert Pfaller, Douglas Spencer

preddogodek: Arhitektura in ideologija
25. september 2019, 18.00, Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana
gostje: Andrew Ballantyne, Nadir Lahiji, Elke Krasny, Robert Pfaller

*****
Niz simpozijev O oblasti v arhitekturi se po materialistični in fenomenološki filozofski perspektivi na tokratni zadnji, tretji ediciji osredotoča na psihoanalitično in poststrukturalistično perspektivo premisleka odnosa med oblastjo in arhitekturo. Tretji mednarodni simpozij bo združil priznane filozofe in teoretike, ki bodo premišljali specifičen preplet med oblastjo in arhitekturo v sodobnem neoliberalizmu. 

Andrew Ballantyne, Elke Krasny, Nadir Lahiji, Robert Pfaller in Douglas Spencer bodo na simpoziju spregovorili o mikropolitiki in arhitekturi, fantazmagoriji in kapitalističnem užitku, o ikonskih premikih v arhitekturi 1980-ih in 1990-ih, o prepletu postmoderne estetike in neoliberalizma ter možnostih alternativnega pogleda na oblast v arhitekturi kot na oblast kapitala in oblast za kapital.

***
Program pripravlja Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo v sodelovanju z Matejo Kurir ter s podporo MAO, Fakultete za arhitekturo UL in ERSTE sklada.

Program bo potekal v angleščini. Vstop je brezplačen.

***
PROGRAM

sreda, 25. september 2019, 18.00, Fakulteta za arhitekturo 
razprava: ARHITEKTURA IN IDEOLOGIJA
Kakšno je razmerje med arhitekturo in ideologijo? Kako in zakaj arhitektura nastopa kot ideologija? Andrew Ballantyne, Nadir Lahiji, Elke Krasny in Robert Pfaller bodo predstavili svoja izhodišča za premislek tega kompleksnega prepleta. Povezuje Mateja Kurir.


četrtek, 26. september 2019, 10.00–16.00, MAO 
simpozij: O OBLASTI V ARHITEKTURI #3
10.00–10.15 Mateja Kurir, Arhitektura neoliberalne destrukcije, uvodni nagovor 

10.15–11.00 Andrew Ballantyne, Mikropolitika in arhitektura 

11.00–11.45 Elke Krasny, Ikonski premiki: regeneracija + reprodukcija

11.45–12.30 Nadir Lahiji: Fantazmagorija »enega, razdeljenega na dva«: arhitektura in kapitalistični užitek 

12.30–13.15 razprava

13.15–14.00 odmor 

14.00–14.45 Robert Pfaller, Postmoderna estetika in neoliberalna politika: odnos med ornamentom in zločinom 

14.45–15.30 Douglas Spencer, Arhitektura in subjekt kapitala: kritika simptomatike in spektakla

15.30–16.00 razprava

*****
POVZETKI

Andrew Ballantyne
MIKROPOLITIKA IN ARHITEKTURA

Politika so medosebna razmerja, pomensko pa izvira iz mesta – polisa, iz časa, ko je bilo mesto država. Vlade odločajo o infrastrukturi in naročajo stavbe, ki lahko moč države tako predstavljajo kot tudi prikrivajo. 
V ožjem pomenu imamo politike dela ali politike družine – oblikujejo se ob napetostih in zavezništvih, rivalstvih in umorih, skratka, iz snovi za dramo, komedijo in tragedijo. V kraljevih hišah Teb in Atreja, Ojdipa in Oresta se intenzivno odvijajo zgodbe, ki v naših domovih sicer potekajo zmerneje – stene in sobe povzročajo srečevanja in ločevanja na domači ravni, na ravni mesta pa so to ulice in trgi. 
V našem nezavednem obstaja mikropolitika, ki nam oblikuje razpoloženja in težnje. Ko se premikamo čez različne ravni, od molekularnih do molarnih, od sestavljank nezavednega do psihologije množic, prečkamo meje arhitekturne zavesti. O nekaterih stavbah lahko razmišljamo kot o avtonomnih objektih, a le če ne doumemo, da so vselej tudi politične, da so povezane v infrastrukturo in bivanjske mikropolitične organizme, ki so že sami po sebi množice.

Elke Krasny
IKONSKI PREMIKI: REGENERACIJA + REPRODUKCIJA

V 1980-ih in 1990-ih je zaradi deindustrializacijskih procesov prišlo do velikih urbanih sprememb ne le v mestih, temveč v celih regijah. Z zaprtjem tovarn ali obratov se je razmahnil nov tip arhitekture. Regeneracija mest je temeljila na obetih ikonskosti oziroma znamenitosti. Od sedežev podjetij do muzejev, od univerz do nogometnih stadionov, od opernih hiš do kongresnih centrov, od trgov do letališč … povsod je arhitektura ponudila ikonska doživetja in tako služila globalni ekonomiji. Kako se takšna doživetja ustvarjajo, in kar je najpomembneje, kako se reproducirajo na dnevni ravni?
Predavanje bo obravnavalo tovrstne ikonske premike v arhitekturi, ki na kompleksen način povezujejo urbano regeneracijo in dnevno reprodukcijo. Če pogledamo njihovo efektivno in afektivno razsežnost v neoliberalnem kapitalizmu, se postavljata vprašanji, kaj urbana regeneracija sploh pomeni in kako se vzdržuje skozi reprodukcijo. Če se osredotočimo na materialno razsežnost arhitekture, postaneta ekonomija produkcije in ekonomija reprodukcije enako pomembni.

Nadir Lahiji
FANTAZMAGORIJA »ENEGA, RAZDELJENEGA NA DVA«: ARHITEKTURA IN KAPITALISTIČNI UŽITEK

Sodobni kapitalizem je odprl nov svet fantazmagorije, svet, v katerem je subjekt znova očaran. V tej reakcionarni vnovični očaranosti je naš senzorij anestetiziran, posameznik pa depolitiziran, samo da bi se lahko podredil »presežnemu užitku«, ki služi kapitalističnemu profitu. Sodobna arhitektura je instrument za ustvarjanje tega presežnega užitka. 
Osnovan na marksistično-benjaminovsko-psihoanalitski konceptualni strukturi bo prispevek obravnaval aktualno stanje arhitekture, tako da bo njen »sanjski svet« kritično preučil s fantazmagorijo, psihoanalitsko opredeljeno kot ideološka »struktura fantazije«. 
Skladno s tem pojmom bomo trdili, da je subjektivizacija arhitekturne agenture v smeri kapitalističnega užitka že izvršeno dejstvo. Prispevek bo zaključil s trditvijo, da se mora arhitektura zoperstaviti postmodernemu vnovičnemu očaranju in se vrniti k razsvetljenskemu projektu odčaranja.

Robert Pfaller
POSTMODERNA ESTETIKA IN NEOLIBERALNA POLITIKA: ODNOS MED ORNAMENTOM IN ZLOČINOM

V luči dramatično povečane družbene neenakosti, nastale zaradi neoliberalnih politik varčevanja in privatizacije, se postmoderna zdi (tako trdim v svojem delu Erwachsenensprache) ideološka nadgradnja tega razvoja. Njen programski relativizem, konstantna »folklorizacija« Drugega (opaža jo tudi Nicolas Bourriaud) in redukcija odraslega državljana na notorično občutljivega pritoževalca (ki mu je, kakor je opozoril Slavoj Žižek, od vseh državljanskih pravic ostala le pravica do pritoževanja) so politični in etični ustrezniki ekonomske privatizacije javnih dobrin in prostorov.
To postavlja vrsto vprašanj o postmoderni kot stilu v arhitekturi: Je zgolj izraz te ideologije ali pa ima vendarle vsaj nekakšno relativno estetsko avtonomijo? Je vrnitev ornamenta, ki ga spodbuja arhitekturna postmoderna, očiten politični zločin ali gre vendarle za neko vrsto nedolžnosti? Kako močne so vezi, ki povezujejo arhitekturno obliko z ideološko imaginacijo in politično realnostjo? Za odgovore na ta vprašanja bomo natančno preučili razloge, ki so vodili enega od ustanovnih očetov modernosti, Adolfa Loosa, k slovitemu enačenju »ornamenta« in »zločina«.

Douglas Spencer
ARHITEKTURA IN SUBJEKT KAPITALA: KRITIKA SIMPTOMATIKE IN SPEKTAKLA

Arhitekturna kritika še vedno najpogosteje deluje po koncepcijah arhitekture kot spektakla ali simptoma, zapuščinah situacionizma Guya Deborda in marksističnega formalizma Fredrica Jamesona. Kritika teh modelov in metod, ki ne razume dovolj razmerja med političnim in ekonomskim, ki preveč moralizatorsko obsoja ikonskost in je utemeljena na tehnološko determinističnih ter finančno fiksiranih razlagah kapitalističnega razvoja, je zastarela. 
Pričujoča razprava se opira na alternativna in heterodoksna razumevanja kapitala ter ponuja ponoven razmislek o vlogi, ki jo ima arhitektura v svoji sodobni pojavnosti. Na podlagi del Ellen Meiksins Wood, Moisheja Postoneja in Etienna Balibarja preučuje možnosti za alternativen pogled na oblast v arhitekturi kot na oblast kapitala in oblast za kapital.

*****
O AVTORJIH

ANDREW BALLANTYNE je profesor arhitekture na Univerzi v Newcastlu v Veliki Britaniji. Najprej je arhitekturo ustvarjal, kasneje je začel o njej pisati. Njegova dela so Deleuze and Guattari for Architects, Architecture Theory: A Reader in Philosophy and Culture, Key Buildings from Prehistory to the Present in Arhitektura: Zelo kratek uvod, ki je bila prevedena v številne jezike, tudi slovenskega. Predsedoval je Društvu arhitekturnih zgodovinarjev Velike Britanije in bil član upravnega odbora Britanskega društva za estetiko. Stavbe razume kot del kulturne zgodovine, denimo v Tudoresque: In Pursuit of the Ideal Home (soavtor Andrew Law) ali Rural and Urban: Architecture Between Two Cultures.

ELKE KRASNY je kulturna teoretičarka in kuratorka. Dela kot profesorica na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Doktorirala je na Univerzi v Readingu v Veliki Britaniji. V svojem znanstvenem in kuratorskem raziskovanju povezuje arhitekturne, urbanistične in sodobnoumetnostne kritične prakse z vprašanji spomina, ekologije, ekonomije in dela.
Med drugim je uredila knjigi Critical Care: Architecture and Urbanism for a Broken Planet (z Angeliko Fitz, MIT Press), In Reserve! The Household (z Regino Bittner, Spector Books) in pripravila razstavo Suzanne Lacy’s International Dinner Party in Feminist Curatorial Thought. Njena razstava Hands-on Urbanism: The Right to Green je bila prikazana na Beneškem bienalu arhitekture leta 2012.
Istega leta je bila gostujoča raziskovalka v Kanadskem centru za arhitekturo v Montrealu, kjer je preučevala delo biroja Shim-Sutcliffe Architects. Leta 2011 je bila gostujoča kuratorka v hongkonškem Muzeju Community, kjer je preučevala razseljevanje kot posledico urbane prenove.

NADIR LAHIJI je arhitekt in kulturni teoretik. Doktoriral je iz arhitekturne teorije in zgodovine na Univerzi v Pensilvaniji. Je avtor letos objavljenega dela An Architecture Manifesto: Critical Reason and Theories of a Failed Practice (Routledge, 2019) in soavtor The Architecture of Phantasmagoria: Specters of the City (Routledge, 2016). Napisal je tudi Can Architecture Be an Emancipatory Project: Dialogues on Architecture and the Left (Zero Books, 2016), The Missed Encounter of Radical Philosophy with Architecture (Bloomsbury, 2015), Architecture Against the Post-Political: Essays in Reclaiming the Critical Project (Routledge, 2014), The Political Unconscious of Architecture: Re-opening Jameson's Narrative (Ashgate, 2012). Poučeval je na številnih izobraževalnih ustanovah, mdr. na univerzah v Canberri, Pensilvaniji, Cincinnatiju, Univerzi Penn State, Inštitutu za tehnologijo v Georgii, Inštitutu Pratt.

ROBERT PFALLER je filozof in predavatelj na Univerzi za umetnost in industrijsko oblikovanje v Linzu v Avstriji. Je ustanovni član dunajske psihoanalitske raziskovalne skupine stuzzicadenti in dobitnik nagrad Best Book Published (2014), ki jo podeljuje Ameriški odbor za profesionalno psihologijo, za delo On the Pleasure Principle in Culture: Illusions without Owners (Verso, 2014), ter Missing Link (2007), ki jo podeljuje Psychoanalytisches Seminar v Zürichu v Švici. Omenimo še njegova dela Interpasivnost (Maska, 2019), Erwachsenensprache: Über ihr Verschwinden aus Politik und Kultur (Fischer, 2017), Interpassivity: The Aesthetics of Delegated Enjoyment (Edinburgh University Press, 2017), Wofuer es sich zu leben lohnt: Elemente materialistischer Philosophie (Fischer, 2011), Umazano Sveto in Čisti Um (Analecta, 2009).

DOUGLAS SPENCER je izredni profesor in direktor dodiplomskega izobraževanja na Oddelku za arhitekturo Državne univerze v Iowi ter avtor dela The Architecture of Neoliberalism (Bloomsbury, 2016). Strokovno se posveča kritični obravnavi razmerij med arhitekturo, krajino in produkcijo subjektivnosti. Njegove razprave so bile objavljene v Radical Philosophy, e-flux, New Geographies, Volume in v zbornikih, kot so This Thing Called Theory (2016), Architecture and Feminisms (2017) in Landscape and Agency (2017).

***
prizorišči: 
Fakulteta za arhitekturo, Zoisova c. 12, Ljubljana
MAO − Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Grad Fužine, Pot na Fužine 2, Ljubljana

www.igorzabel.org
 

Lokacija

MAO, Rusjanov trg 7