Thumb

EU Mies Award: izbranih pet finalistov

Uvod v Future Architecture Matchmaking konferenco je zaznamovala predstavitev petih finalistov, ki se bodo potegovali za letošnjo Nagrado Evropske Unije za sodobno arhitekturo - nagrado Mies van der Rohe 2017. Izbrane projekte so v četrtek, 16. 2. ob 13.00 svetovni javnosti prvič predstavili Anna Ramos (direktorica Fundacija Mies van der Rohe), Hughes Becquart (Evropska komisija - Generalni direktorat za izobraževanje in kulturo) in Matevž Čelik (član svetovalnega odbora nagrade in direktor MAO).

Med peterico so se uvrstili: deFlat Kleiburg, Amsterdam, NL Architects in XVW architectuur; Ely Court, London, Alison Brooks Architects; Kannikegården, Ribe, Lundgaard&Tranberg Architects; Muzej Katin, Varšava, BBGK Architekci, in Spominski muzej Rivesaltes, Rudy Ricciotti. Prejemnike nagrad bodo razglasili na podelitveni slovesnosti 26. maja 2017 v paviljonu Mies van der Rohe v Barceloni.

Thumb

V spomin mag. Mirku Kambiču

Narodna galerija je v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje, Moderno galerijo in Narodnim Muzejem Slovenije 6. februarja 2017 v Veliki sprejemni dvorani organizirala žalno sejo v počastitev spomina mag. Mirka Kambiča, umetnostnega zgodovinarja in fotografa, pionirja in nestorja slovenske zgodovine fotografije, uglednega raziskovalca in publicista, večletnega predavatelja zgodovine fotografije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in mentorja.

Rojen leta 1919 v Kloštru pri Črnomlju je gimnazijska in študijska leta preživel v Ljubljani, kjer je leta 1946 diplomiral na Teološki fakulteti in dobil prve zadolžitve kot vzgojitelj v cerkvenem dijaškem domu. To so bili nastavki neke, po svoj volji izbrane življenjske poti, ki pa so jo tedanje slovenske komunistične oblasti najprej skušale ovirati z večkratnimi povojnimi prisilnimi selitvami, na koncu pa brutalno prekinile. Od junija 1949 je bil Mirko Kambič politični zapornik št. 10049 v Centralnih zaporih UDV (Udbe), obtožen nesmiselnih političnih konstruktov in obsojen na tri leta prisilnega dela. Kazen je prestal leta 1952, obnovo procesa in oprostitev pa dosegel šele 40 let pozneje, tj. l. 1992. Ta nevaren del svojega življenja je opisal v duhoviti, z ironijo in svojevrstno, njemu lastno distanco, napisani knjigi spominov z naslovom: Doživetja sredi mojega stoletja (Celje: Mohorjeva družba, 2000).

Na tej postali svojega življenja je iz zdravstvenih razlogov in v soglasju s predstojniki izstopil iz duhovniškega poklica, a tudi novo življenje se ni začelo zlahka in ne bo teklo gladko. Tako se je v letih 1952 in 1953 skušal vpisati na ljubljansko likovno akademijo. Dvakrat mu je uspelo napraviti sprejemni izpit, a so mu povedali, »da ga ne smejo sprejeti.« Znova politični razlogi. Predstavljati si je treba človeka pri dobrih tridesetih, v polni telesni in intelektualni moči, in učinke teh nasilnih posegov v njegovo tedanje in nadaljnje življenje. Koliko energije je bilo izgubljene!?

Kambič se je nato l. 1953 vpisal na Oddelek za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakulteto, s čimer je vendarle stopil na pot, ki ga je končno vodila do poklica in do strokovne usmeritve, po kateri ga poznamo danes. Leta 1955 je sledilo potovanje po dolgem in počez po ZDA, leto pozneje, na povratku v Francijo, v Pariz, kjer je v Louvru sredi februarja z dovoljenjem muzejske uprave fotografiral stare mojstre. Pozneje je prekrižaril Slovenijo, zanimala sta ga cerkvena umetnost Dalmacije in Makedonije, leta 1961 je bil prvič (nato še večkrat) v Švici, v šestdesetih letih dvakrat v Sredozemlju do Španije. Potovanja so bila zanj še zlasti pomembna; bila so simbol svobode, svobodnega gibanja.

Na potovanjih je veliko fotografiral, tudi barvno in diplomsko delo pri prof. dr. Stelétu z naslovom Razvoj pejsaža v italijanskem slikarstvu od Giotta do Giorgionea je napisal na podlagi lastnih barvnih posnetkov (proto)renesančnih umetnin in doživetij realne pokrajine, kakor se mu je ponujala aprila in maja 1959 na poteh po Severni Italiji, Toskani in Umbriji. Nalogo je ob projekciji lastnih barvnih diapozitivov zagovarjal jeseni istega leta.

Študiral je ob delu. Že l. 1956 se je namreč redno zaposlil v zelo aktivni ljubljanski podružnici takratne Jugoslovanske avtorske agencije. Do službe mu je pomagal znanec iz političnega zapora, pravnik in pesnik Rado Bordon. Od l. 1962 do upokojitve l. 1984 je bil nato urednik na oddelku za audiovizualna učila v Zavodu za šolski film, kasnejšem Sava filmu. Tu si je po zgledih tedanje evropske pedagogike prizadeval za uvajanje programov za modernizacijo pouka z rabo didaktičnih pripomočkov, kot so barvni diapozitivi, grafoskopske folije in 8-milimetrski film.

L. 1970 je ob službi vpisal tudi magistrski študij na temo zgodovina slovenske fotografije in l. 1974 svoje delo pod mentorstvom prof. dr. Naceta Šumija tudi zagovarjal. Nastalo je v naših, tržaških, graških in dunajskih arhivih: Oris razvoja fotografije kot vizualnega medija na Slovenskem v 19. stoletju v okviru svetovnega razvoja fotografije.

To je bilo prvo magistrsko delo iz zgodovine fotografije pri nas, iz tematike torej, za katero se je, širše gledano, tedaj že živo zanimala stroka v vsem zahodnem svetu. Bilo je tudi prvo slovensko temeljno, široko pregledno delo iz te specialne zgodovine, s prvo periodizacijo, prvimi, tedaj še povsem neznanimi imeni in imažerijo novega medija - medija industrijske dobe: podobe ljudi, pa tudi slovenske in inozemne pokrajine ter mest in krajev, izrisanih na mehaničen in do tedaj ne videno eksakten način. Ta magisterij razumemo tudi kot prvi veliki vrh Kambičeve znanstvene kariere.

Žal je delo ostalo neobjavljeno. Kljub prigovarjanju mentorja se Kambič, pretirano samokritičen, ni mogel odločiti za objavo; delno tudi zato, ker ga je nameraval razširiti in poglobiti do doktorata. Na sugestijo prof. dr. Šumija je nato prijavil doktorsko tezo, ki naj bi ga vodila do likovne analize slovenske starejše fotografije. A v družbi, kakršna je bila slovenska tedaj, preteklosti nisi mogel zlahka ubežati. Dne 2. novembra 1977 so Kambič in njegova družina zgodaj zjutraj doživeli hišno preiskavo policista v civilu. Kambič se je dogodka pred leti še živo spominjal: v pisalnem stroju je bil papir in na njem nekaj teksta za doktorat, preiskovalca pa sta se začela norčevati iz slovenske inteligence. Sledilo je celodnevno zasliševanje na Notranji upravi. Doktorat je takrat zastal, veselje do akademske kariere se je razblinilo. Razkorak med njo in realnostjo je bil prevelik. Bila so to, kot pravimo danes, svinčena sedemdeseta.

A raziskovalnega dela Kambič vendarle ni pustil zastati; volja do znanja tako ali drugače vedno najde pot. Kot samostojni raziskovalec se je posvetil nadaljnjemu poglabljanju védenja o obravnavani tematiki in objavljal izsledke od začetka sedemdesetih, skozi osemdeseta in devetdeseta leta v novo tisočletje v publikacijah, kot so Kronika, Zbornik za umetnostno zgodovino, Sinteza, Argo, Življenje in tehnika, Fotoantika, v celi vrsti zbornikov (Kranjski, 1990; Šumijev, 1999; Avguštinov in Vrišerjev, 2003; Blejski, 2004 idr.) in še kje. Pri tem mu je bil od l. 1981 v oporo Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, l. 1992 pa je dobil tudi enomesečno štipendijo ljubljanske izpostave Avstrijskega inštituta za Vzhodno in Jugovzhodno Evropo z Dunaja.

V celoti je izšlo okoli 200 njegovih člankov, ki so potrpežljivo stkali gosto štiridimenzionalno mrežo podatkov in povezav o zgodovini medija, rojenega šele v prvi polovici 19. stoletja, ki pa se je nesluteno trdoživo in na mnogih ravneh korenito vrasel v vizualno kulturo moderne in postmoderne dobe ter ju v temeljih določil.

Kambičeva strategija, kakor jo danes razbiramo iz teh dragocenih tekstov, je bila preprosta in hkrati edina možna in primerna za tedanji slovenski prostor (in je delno še danes): zbrati in v smiselne zgodbe povezati kar največ podatkov o najdenem gradivu, ki je bilo za obdobje pred l. 1880 razmeroma skopo, vse odtlej pa zaradi splošne rabe tako rekoč samoumevno in s tem kljub svojim številnim plastem in močem v bistvu še vedno »nevidno«. Namesto strnjenega prikaza, ki bi ga nedvomno prinesel Kambičev doktorat, smo tako novo znanje dobili v obliki razpršenih znanstvenih člankov. Ti še čakajo, da jih kdo poveže v integralno zgodovino medija na naših tleh. Še do nedavna smo namreč upali, da bo to magister Kambič sam.

Vseh tem, ki se jih je lotil na svoji poti, tu seveda ni mogoče našteti. Navedemo naj le najpomembnejše. Najprej je tu fotografski izumitelj Janez Puhar, s katerim se je začel ne samo ugleden vstop Slovenije na svetovno fotografsko prizorišče, pač pa tudi slovenska zgodovina fotografije sama in je ob njem dobila prve znanstvene obrise. Kambič je o Puharju pisal večkrat, vsak tekst z novimi podatki, pridobljenimi s trdim delom v arhivih. Potem je tu cela vrsta fotografov iz 19. in iz začetka 20. stoletja, ki jih je obudil iz pozabe, ljudi, ki so tedaj na Slovenskem na najsodobnejši način povezovali tehniko in umetnost, tako dagerotipista Primoža Škofa iz Zaklanca pri Horjulu, ki je že l. 1843 deloval na Moravskem in se okrog l. 1860 uveljavil tudi v Gradcu in Mariboru, Ernesta Pogorelca, prvega poklicnega ljubljanskega fotografa s stalnim ateljejem, poklicnega fotografa Višnjegorca Jožefa Erjavca in Moravčana Davorina Rovška, pionirja slovenske barvne fotografije Milana Klemenčiča iz Ajdovščine in še vrsto drugih. Loteval se je fotografske zgodovine s topografskega vidika, natančno je preučil ustanavljanje prvih slovenskih fotoklubov, od katerih je bil ljubljanski l. 1889 med prvimi v Evropi, obravnaval je številne avtorje iz časa med obema vojnama, pisal o zgodnji slovenski reportažni fotografiji, o zbirateljstvu, o fotografskih antikvarijah, dal pobudo za slovenski fotografski muzej, sodeloval pri pisanju gesel za slovenske fotografe in fotografijo za Saur Allgemeine Künstlerlexikon in Enciklopedijo Slovenije, objavljal recenzije strokovne literature, opozarjal na muzealske ter konservatorske probleme povezane s fotografsko dediščino, sodeloval na mednarodnih simpozijih, z objavami v mladinskih revijah skrbel za popularizacijo medija in njegove zgodovine in tako naprej.

Pomemben prispevek k razširjanji védenja o nacionalni fotografski zgodovini predstavlja tudi Kambičevo sodelovanje s slovensko in nekaterimi drugimi televizijami. Nastopal je v oddajah: Pionirji fotografije (1976), Janez Puhar (1976; na isto temo tudi na TV Novi Sad in Zagreb, 1984), Slovenska fotografija med obema vojnama (vodstvo po razstavi, 1983), Izgubljena formula Janeza Puharja (2002), Fotografija na Slovenskem (2002—2005), Črno in belo (o fotografskem mojstru Antonu Demšarju, 2007) ter Breze, morje in neskončno (o fotografu Avgustu Bertholdu, 2008).

Za drugi vrh njegovega strokovnega dela vsekakor ocenjujemo razstavo z naslovom Razvoj fotografije na Slovenskem od 1840 do 1918, ki jo je Kambič oblikoval na podlagi svojih raziskovanj za magisterij in ki jo je v pozimi 1976/77 gostil Kabinet slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju v Kranju.

Kot tretji vrh pa štejem Kambičevo sodelovanje zlasti pri prvem delu velikega, še danes nepreseženega tridelnega razstavnega projekta 150 let fotografije na Slovenskem, ki ga je leta 1988 zasnoval Brane Kovič. Brez znanja mag. Kambiča, brez njegovih že opravljenih in novih raziskav, brez že objavljenih del in končno brez eksponatov iz njegove zbirke si izpeljave tega prvega dela razstave in kataloga ni bilo mogoče predstavljati. Župančičeva nagrada l. 1990 za prispevek k tej razstavi, sad dobrih dvajsetih let študija, je bila zato le skromna pozornost.

Med njegovimi zadnjimi strokovnimi nalogami naj omenimo njegovo sodelovanje v katalogu in pri razstavi slovenskih impresionistov prav v tej hiši leta 2008-2009. Štel ga je za svoj najlepši strokovni jubilejni uspeh, tj. ob svoji devetdesetletnici.

Pri svojem raziskovalnem delu je sodeloval s številnimi slovenskimi muzeji in galerijami, med drugim z Mestnim muzejem, Moderno galerijo, z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje ter z Narodnim muzejem Slovenije.

Kreativni naboj, ki se je sprostil ob ponovnem stiku s svetom v začetku petdeseti let, pa mag. Kambiča ni gnal le na potovanja ali vodil pri študiju umetnostne zgodovine in pri proučevanju zgodovine fotografije, pač pa je podžigal tudi njegovo živo zanimanje za aktivno ukvarjanje z medijem, s fotografijo kot dokumentarnim in umetniškim likovnim sredstvom. Od petdesetih let naprej je intenzivno snemal s črno-belim filmom in v barvni diatehniki ter z uspehom sodeloval na natečajnih razstavah doma in v tujini, veliko posnetkov pa je izšlo tudi v domačem in tujem tisku, v knjigah, revijah, koledarjih, na razglednicah ipd. Tudi ta del Kambičevih prizadevanj javnosti še ni bil celovito predstavljen, pač pa je v času od l. 1954 do osemdesetih let imel okrog 2000 predavanj z diapozitivi s pretežno potovalno, krajinsko in umetnostno motiviko po vsej Sloveniji, po nekaterih drugih krajih tedanje skupne države, v zamejstvu pa v Trstu in Gorici. Najplodnejša so v tem bila zlasti šestdeseta, pa tudi sedemdeseta leta. Planinska zveza Slovenije mu je l. 1975 v zahvalo za to dejavnost podelila častni zlati znak.

Kambičeva predavateljska dejavnost je nedvomno dosegla svoj vrh z začetki predavanj o zgodovini fotografije na Oddelku za umetnostno zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti. Tekla so v letih 1984-1989. S tem so bili položeni temelji novega predmeta, ki ga je želel uvesti že prof. dr. Luc Menaše v času, ko je študirala še moja generacija. Žal nas Kambičeva predavanja niso več dosegla. Slovensko umetnostno-zgodovinsko društvo, ki je bilo vedno tesno povezano z ljubljansko Filozofsko fakulteto, mu je za to in za siceršen prispevek k zgodovini fotografije leta 2011 podelilo nagrado Izidorja Cankarja, mednarodno priznanje za zasluge za fotografijo, leta 2014 v Buenos Airesu tudi Mednarodna zveza za fotografsko umetnost, Fotografska zveza Slovenije pa Puharjevo plaketo.

V pogovorih, iz katerih izhaja marsikateri del tega zapisa, se je Kambič vedno rad spominjal svojih kolegic in kolegov iz seminarja prof. dr. Steléta ter tedanjih in sedanjih članic in članov Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, nadalje številnih strokovnih ekskurzij vse od l. 1956: Prekmurje, Štajerska, Bela Krajina, Istra, Italija (1957) idr. Posebna doživetja so mu pomenile »baročne« ekskurzije po Sloveniji, izražal je hvaležnost za moralno in materialno podporo obeh že omenjenih inštitutov, s katerima je sodeloval. Marsikaj od tega je ostalo trajno zapisano na njegovih fotografijah in diapozitivih ter je varno spravljeno v njegovem arhivu, ki ga vsekakor moramo razumeti kot svojevrsten kulturni spomenik in neizmerno zakladnico za stroke, za katere se je zanimal, posebej seveda za zgodovino fotografije.

Po vsem naštetem naj še dodam: vsi, ki smo ga poznali in prihajali z njim v osebni kontakt, se ga bomo spominjali po prijaznosti in uglajenosti, pa hkrati po šaljivem, anekdotičnem dialogu, po inteligentnem humorju in po blagi ironiji, s katero ga je začinjal. Menim, da bi si želel tudi sam, da nam kot tak ostane v našem trajnem spominu.

dr. Primož Lampič
(Govor na žalni seji za mag. Mirka Kambiča v Narodni galeriji v Ljubljani, v ponedeljek, 6. februarja 2017, ob 13. uri)

   
Foto:
Sl. 1 Mag. Mirko Kambič, Ljubljana, 29. 6. 2015 (Foto: Tamino Petelinšek; z dovoljenjem)
Sl. 2 Celje: Mohorjeva založba, 2000
Sl. 3 Mag. Mirko Kambič Ljubljana,  29. 6. 2015 (Foto: Tamino Petelinšek; z dovoljenjem)
Sl. 4 Mirko Kambič: Zimski pejsaž, Bohinj, 1965, barvni dia, družina Kambič, Ljubljana

Thumb

337 idej

Kakšna je prihodnost arhitekture in kakšno bo naše jutrišnje bivanjsko okolje? 594 ustvarjalcev iz 56 držav je podalo svoje vizije, ki so zbrane na spletni strani Future Architecture. Brskajte po idejah! Več>>

Foto: OnArchitecture: Future Architecture Archive – FAA

Thumb

Prešernov dan v MAO

Ob kulturnem prazniku, ki je posvečen spominu na največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna vabljeni na brezplačen ogled aktualnih razstav, pripravili pa smo tudi dve vodstvi po razstavi Končna postaja: morje?, kjer nam bosta Katarina Metelko in Danaja Batinič osvetlili ozadje problema plastičnih odpadkov in njegov pogubni učinek na morja, živalstvo in človeštvo.

Vodstvi se bosta odvili ob 11.00 in 16.00, v čast kulturnemu dnevu pa je vstop v muzej cel dan brezplačen.

1 2 3 4 5  ...