Thumb

Vladimir Braco Mušič (1930-2014)

14.1.2014

Arhitekt prof. mag. Vladimir Braco Mušič je bil osrednja osebnost prve povojne generacije arhitektov, izšle iz seminarja prof. Edvarda Ravnikarja. Bil je odlično izobražen, razgledan in družbeno angažiran strokovnjak ter humanist. Mušič je s svojimi nazori in delom odločilno zaznamoval področje urbanizma druge polovice 20. stoletja v Sloveniji in izven nje, dejavno, in kot raziskovalec in pedagog.

Rojen je bil 19. decembra 1930 v Sevnici v ugledni družini, njegov oče Drago je bil priznan zdravnik, mati Erna, roj. Uzelac, je bila iz zagrebške meščanske družine. Njen brat, Milivoj Uzelac, Bracov stric, je bil uveljavljen hrvaški slikar, ki je bil cenjen v Parizu, njegov stric Marjan Mušič, Plečnikov diplomant, ki ga je Braco nadvse cenil, je bil profesor na oddelku za arhitekturo v Ljubljani. Zdi se, da mu je bila vizualnost dana, prirojena. Njegov krstni boter je bil arhitekt Vladimir Mušič (1893-1973), eno osrednjih imen slovenskega modernizma tridesetih let, s katerim ga radi zamenjujejo. Otroštvo in odraščanje, ki se je po težkih vojnih letih zaključilo z mladinskimi delovnimi akcijami, je Mušič podrobno opisal v knjigi Otroštvo v znamenju vojne (Založba Goga, Novo mesto 2006). Po končani celjski gimnaziji se je v študijskem letu 1949/50 vpisal na oddelek za arhitekturo Tehnične fakultete v Ljubljani, kjer je študij končal pri prof. Ravnikarju z diplomo Televizijsko središče v Ljubljani poleti leta 1958. Že kot študent tretjega letnika arhitekture se je s Francetom Ivanškom udeležil devetega kongresa CIAM (Congrès internationaux d’architecture moderne) v Aix-en-Provence v Franciji, leta 1956 pa kot poročevalec revije Arhitekt desetega srečanja njegovih članov v Dubrovniku. Tam je navezal stike s takrat vodilnimi imeni ameriškega urbanizma. Leta 1961 ga je prof. Ravnikar imenoval za asistenta pri predmetu Kompozicija pri novoustanovljeni oblikovalski študijski Smer B, pomembni za slovensko oblikovanje zaradi naprednih idej. V študijskem letu 1963/64 se je vpisal na GSD (Graduate School of Design) na univerzi Harvard v ZDA, kjer je magistriral leta 1964. Harvard je bil pravo žarišče ciamovcev, med drugimi je tam srečal bauhausovca Gyorgyja Kepesa. Pri odločitvi za študij na GSD mu je pomagal družinski prijatelj Ernest Weissmann, zagrebški arhitekt judovskega porekla, tedaj visoki uradnik OZN v New Yorku, ki je v dvajsetih-tridesetih sodeloval z arhitektoma Adolfom Loosom in Le Corbusierom.

Že pred študijem v ZDA je sodeloval z Urbanističnim inštitutom SRS, intenzivneje po vrnitvi, ko se je tam zaposlil in bil nekaj časa tudi njegov direktor. Med leti 1966-72 je bil eden od direktorjev Ameriško-jugoslovanskega projekta za študije regionalnega in urbanističnega planiranja. Kot raziskovalec na področju urbanizma in prostorskega načrtovanja je v naš prostor prinesel nove metodologije povezane z deli Lewisa Mumforda, Kevina Lyncha, Donalda Appleyarda idr. Na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani je deset let, do leta 1990, predaval predmet Urbanizem, pozneje je bil predavatelj predmetov Razvoj naselij in Urbanistično načrtovanje na oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Od velikih projektov, kjer je bil med vodilnimi snovalci, velja omeniti stanovanjsko sosesko BS 7 – Ruski car v Ljubljani, zasnovano leta 1967, kjer V. B. Mušič, Marjan Bežan, Nives Starc idr. niso hoteli pristati na stereotipe tedanje stanovanjske graditve. Še večji je stanovanjski kompleks za vzhodni del Splita, poimenovan Split 3, kjer je leta 1968 na javnem jugoslovanskem natečaju skupaj z Marjanom Bežanom, Nives Starc idr. dobil prvo nagrado. Urbanistično-arhitekturni projekt je bil deležen širše strokovne pozornosti, med drugimi so ga obiskali Donald Aplleyard, in to večkrat, Jane in Bob Jacobs, Giancarlo de Carlo s študenti iz Urbina in drugi. Split tako ni bil znan samo po Dioklecijanovi palači, ampak je postal vse bolj tudi po Splitu 3. Za Split 3 je skupaj s sodelavci dobil leta 1975 jugoslovansko nagrado Borba. Večji izvedeni projekt predstavlja še urbanistična zasnova za Maribor Jug, iz obdobja 1975-77, ki jo je naredil skupaj z Marjanom Cerarjem, Leonidom Lenarčičem, Lučko Šarec idr. Glavna misel teh projektov sta ponovna uvedba ulice in trga kot socialnega prostora in mestnega motiva.

Mušič je bil en redkih arhitektov, ki je s publicističnim delom povezoval starejše vodilne slovenske arhitekte, kot so Jože Plečnik, Maks Fabiani, Ivan Vurnik, Marjan Mušič, Edvard Ravnikar, s katerimi je imel še osebne stike, z mlajšimi generacijami. Bogat je njegov publicistični opus, še študent se je kot Akant podpisoval pod besedila s področja arhitekture in oblikovanja v revijah Arhitekt in Naši razgledi, Sinteza, Arhitektov bilten, ČiP, Teorija in praksa, Urbani izziv in drugih. Napisal je več knjig, tudi Urbanizem – Bajke in resničnost in z njo posegel v tedaj aktualno problematiko urbanizma, naredil ogromno študij in raziskav, bil član mednarodnih združenjih, mentor itd. Z urbanistično miselnostjo je posegal tudi v družbenopolitični prostor, saj si je prizadeval za kakovost mestnega prostora. Zdi pa se, da zaradi povezav z ZDA ni mogel zasesti najvišjih mest v politiki, bil je le podžupan mesta Ljubljana. Kot urbanist in pedagog je veliko naredil za vzdržnostni razvoj Ljubljane in Slovenije. Vodilno mesto mu pripada pri snovanju Dolgoročnega plana občin in mesta Ljubljana 1986–2000, ki ohranja zelene kline med kraki mestnih vpadnic. Ob njegovi bogati zapuščini tako ostaja živ dolg, da se njegova zapuščina strokovno uredi ter objavijo njegovi nedokončani spomini.

Kot študent arhitekture sem v začetku osemdesetih prof. Mušiča spoznal kot predavatelja pri predmetu Urbanizem, še bolj me je navdušil pri ogledu terena, ko smo se pri urbanističnem natečaju za severni del Mostarja srečavali s prebivalci zaselkov ob Neretvi, kjer sem ga opazoval pri delu: kako je zaznaval, kaj povedal, skiciral, fotografiral ter na kakšen način je strukturiral misli in zaključke. V zadnjih letih sem ga večkrat spremljal na razstave in strokovna srečanja. Posebno ganljivo je bilo marca 2009 njegovo (zadnje) srečanje s prijateljem, beograjskim arhitektom in (nekdanjim) županom Bogdanom Bogdanovičem (1922-2010) na Dunaju ob odprtju Bogdanovićeve razstave v Arhitekturnem centru (Az W). Vladimir Braco Mušič je sodeloval in pomagal pri nedavnem projektu in razstavi Nedokončane modernizacije, tako v Splitu, Mariboru kot v Ljubljani, pri razstavi Smer B – reforma oblikovanja idr. Vešč je bil tudi pred televizijsko kamero, denimo ko je decembra 2012 njega in njegovo ženo scenografko Seto Mušič obiskala Juliet Kinchin, kustosinja iz MoMA v New Yorku. Še junija 2013 je odpiral v MAO razstavo akademiku arhitektu Dinku Kovačiću, s katerim sta tako tvorno sodelovala pri projektu Split 3. Vsi zaposleni v MAO smo bili zelo veseli njegovih obiskov v muzeju, ki jih bomo sedaj pogrešali!

Bogo Zupančič, kustos za arhitekturo v MAO