Vinko Glanz, Ljudska skupščina LRS, vhodna fasada, ni datirana, MAO, zbirka arhitekture
Vinko Glanz, Ljudska skupščina LRS, vhodni portal (varianta) in klopi poslancev, ni datirana, MAO, zbirka arhitekture
Jože Plečnik, Zbor LRS v Ljubljani, prerez 1.200, 23. nov. 1947, Plečnikova zbirka, MGML

Razstava

(Ne)Uresničeni parlament

22.12.-4.3.2018

Po koncu druge svetovne vojne so znotraj novonastale države FLRJ (Federativne ljudske republike Jugoslavije) nekatere slovenske javne in upravne službe naselili v obstoječe stavbe v središču Ljubljane. Zasedanja skupščine so potekala v stavbi Kazine in nuja po novi stavbi ljudske skupščine je bila jasno izražena. Predsednik skupščine Ferdo Kozak je 23. januarja 1947 na temo »zidanja slovenskega parlamenta« povabil na pogovor arhitekta Jožeta Plečnika.* Dogodku je sledila bogata korespondenca, ki jo danes hranita rokopisna zbirka v Narodni in univerzitetni knjižnici ter Plečnikova zbirka.

Plečnik je sprva predlagal parlament na vrhu grajskega hriba, kjer bi postavil veliko oktagonalno stavbo in jo povezal z monumentalnim arkadnim stopniščem, z vhodom ob mestni hiši. Medtem je vlada določila novo lokacijo – na mestu tedanjega velesejma v Tivoliju – in razpisala natečaj. Na natečaj za zbiranje idejnih osnov za zidavo palače ljudske skupščine z dne 1. maja 1947 je prispelo 18 del. Na njem so sodelovali najpomembnejši slovenski in nekateri jugoslovanski arhitekti: I. Spinčič, T. Bokal, P. Göstl, F. Bitenc, B. Kocmut, O. Gaspari, M. Zupančič, D. Derkovič, E. Ravnikar, N. Bežek, V. Antolić, R. Masarović, J. Neidhardt in drugi.
 
Strokovni svet za presojo in ocenitev osnutkov, v katerem je bil tudi arhitekt kasneje uresničenega parlamenta Vinko Glanz, prve nagrade ni dodelil. Dve enakovredni drugi nagradi sta pripadli Edvardu Ravnikarju in sodelavcem ter Juriju Neidhardtu, tretja pa Vladu Antoliću.* Večino natečajnikov sta pri nalogi zanimali predvsem arhitektonska rešitev objekta samega oz. njegova ožja okolica. Od vseh je v tem natečaju samo Ravnikar videl priložnost, da se loti širšega problema novega ljubljanskega upravnega središča, v katerem bi bila stavba ljudske skupščine povezana v celoto s stavbo prezidija ljudske skupščine, s kulturnim parkom na t. i. nunskem vrtu ali ob Cekinovem gradu, s stavbo predsedstva vlade, s palačo CK KPS ob ljubljanski magistrali ter s kulturnimi ustanovami v tem delu mesta.*
 
Dušan Grabrijan, poročevalec strokovnega sveta, je v svoji kritiki natečajnih projektov za ljudsko skupščino opozarjal, da pri tako pomembni nalogi ne bi smeli posnemati tujih vzorov (Panteon, Kapitol v Washingtonu itd.) ali se zatekati k provincialnim ali klasicističnim rešitvam po vzoru malih nemških kneževin (Weimar, Hannover itd.). Kreativno bi morali iskati našim razmeram ustrezen izraz.*
 
Nekaj mesecev pozneje je predsedstvo ljudske skupščine sklenilo nalogo zaupati petim izbranim arhitektom: Jožetu Plečniku, Edvardu Ravnikarju, Vinku Glanzu, Nikolaju Bežku in Marku Župančiču. Plečnik v pismu Kozaku s hvaležnostjo odgovarja: »Ta naloga resno vzeta, bi presegala daleko moje stare moči! Mladi doraščajo – naj dorastejo v vso višino! Čas v katerem naj se domislijo novi, končni osnutki za parlament se mi zdi srečno izbran.«* In vendar je na prigovarjanje Ferda Kozaka »…'hors concours', torej izven tekme in nagrad*« na vpogled poslal osnutek za monumentalni slovenski parlament, ki je izpeljava nekaterih njegovih sakralnih zamisli iz predvojnega časa in ki ga je simbolno poimenoval Katedrala svobode. Pozneje je dal izdelati še leseno maketo v merilu 1 : 100.

Izidi vabljenega natečaja ostajajo neznanka, kaj natanko se je dogajalo med letoma 1947 in 1954 na temo ljudske skupščine, ne vemo. Ali se je Glanz ukvarjal z nalogo skupščine, ker je deloval kot arhitekt v okviru izvršnega sveta in je bil zadolžen tudi za prenovo mnogih drugih protokolarnih projektov, ali pa je bilo to posledica njegovega sodelovanja na natečaju leta 1947?*
 
Funkcionalistično usmerjeni arhitekt Vinko Glanz je kot Plečnikov učenec ohranjal živo vez z učiteljevim ustvarjalnim nazorom. Od tod tudi njegov občutek za monumentalnost arhitekturnega nagovora in patos, ki odseva v podobi palače slovenske skupščine s poudarjenim kiparsko obdelanim portalom (Zdenko Kalin in Karel Putrih), v njeni klasično zasnovani notranjščini in vsaki arhitekturni prvini posebej*.
 
Palača ljudske skupščine je bila realizirana v letu 1958 in je s svojo reprezentativnostjo in monumentalnostjo ponazarjala moč tedanje politične oblasti, z arhitekturno govorico zunanjščine pa je hkrati odražala modernističnega duha. Prav v tej stavbi je bila leta 1991 po narodovi odločitvi na vseslovenskem referendumu izglasovana samostojnost prve slovenske države. Ta od tedaj ni zgradila nobene stavbe, ki bi simbolizirala posamezne vidike delovanja države in njenih najvišjih predstavnikov.

Morda je prav zato še vedno aktualno vprašanje, ali Plečnikova »katedrala svobode«, kljub fascinaciji in različnim umetniškim reinterpretacijam ter preizpraševanju državnih simbolov, ostaja zgolj v polju utopičnega.

V MAO je na temo parlamenta ohranjenih nekaj Glančevih skic poslanskih sedežev in klopi, več skic skupščinskega portala, nekaj nedokončanih načrtov tlorisov na ozalidnih kopijah in načrt južne fasade skupščine na transparentnem papirju. Na razstavi predstavljamo tudi fotografije parlamenta Janeza Kališnika in mikrofon Marka Turka iz zbirk MAO, klubski fotelj in mizico (Narodni muzej Slovenije), arhivske posnetke RTV Slovenija, korespondenco med Ferdom Kozakom in Jožetom Plečnikom (NUK, PZ) ter dokumentacijo neuresničenega parlamenta Jožeta Plečnika.

Zahvaljujemo se ustanovam in posameznikom, ki so posodili gradivo, gospodu Lojzetu Gostiši za možnost uporabe portretnih fotografij Jožeta Plečnika In Vinka Glanza z Brionov, pa tudi Miranu Kambiču za barvne fotografije notranjosti parlamenta, ki pričajo o prefinjeni arhitektovi simbolni rabi kamnitih oblog, tlakov in drugih detajlov, ustvarjenih z gradivom iz slovenskih kamnolomov.

Natalija Lapajne, kustosinja razstave

____
*Uradno vabilo Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije, 23. 1. 1947, hrani Plečnikova zbirka MGML.
*Poročilo strokovnega sveta za presojo in ocenitev idejnih osnov za zidavo palače Ljudske skupščine LR Slovenije, Ljubljana, dne 7. sept. 1947, hrani MAO. Člani strokovnega sveta so bili izbrani arhitekti: A. Ulrich, M. Sever, S. Rohrman, V. Glanz, D. Smrekar in D. Grabrijan.
*Breda Mihelič, Urbanistični razvoj Ljubljane, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1983, str. 36–38.
*Dušan GRABRIJAN, Natečaj za ljudsko skupščino Ljudske republike Slovenije v Ljubljani, Arhitektura 2, 7 (feb. 1948), str. 3–14.
*Pismo Jožeta Plečnika Ferdu Kozaku, 3. okt. 1947, Rokopisna zbirka NUK, v zapuščini F. Kozak MS1875.
*Pismo Jožeta Plečnika Ferdu Kozaku, 11. dec. 1947, Rokopisna zbirka NUK, v zapuščini F. Kozak MS1875.
*Nika Grabar, Kaja Širok, Martina Vovk, Parlament – Tri zgodbe, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana, 2012, str. 19.
*Stane Bernik, Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja, Ljubljana 2004, str. 322–323.

Lokacija

MAO
Pot na Fužine 2

Vstopnina

brezplačno

Informacije

infobio(at)mao.si
01/ 54842 74

Organizacija

MAO