Razstava

Plečnikovi študenti in drugi jugoslovanski arhitekti v Le Corbusierovem ateljeju

21.9.-20.12.2017

V ateljeju arhitektov Le Corbusiera in Pierra Jeannereta na Rue de Sèvres 35 v Parizu je delalo sedem Plečnikovih študentov, Miroslav Oražem, Milan Sever, Hrvoje Brnčić, Marjan Tepina, Jovan Krunić, Edvard Ravnikar in Marko Župančič. Poleg njih so tu delali še gradbeni podjetnik Fran Tavčar, gradbeni inženir Janko Bleiweis in arhitekt Feri Novak. Slovenskih arhitektov je bilo v obdobju pred drugo svetovno vojno, ob Francozih, Švicarjih in tistih iz ZDA, tu več kot vseh ostalih iz drugih delov sveta, kar deset, vseh jugoslovanskih pa je bilo sedemnajst. Od hrvaških arhitektov so bili v ateljeju dejavni Zvonimir Kavurić, Ernest Weissmann, Juraj Neidhardt, Ksenija Grisogono in Krsto Filipović, od srbskih pa samo Milorad Pantović in Branko Petričić, če Krunića prištejemo k Plečnikovim študentom. Najprej so v atelje prišli hrvaški arhitekti, kot prva januarja 1927 Kavurić in nato še Weissmann.

V začetku dvajsetih let 20. stoletja, v času porajajočega se funkcionalizma v arhitekturi, v obdobju Bauhausa in tudi kasneje, v času kongresov CIAM, so Plečnikovi študenti pričakovali, da jih bo na novoustanovljenem oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani prof. Jože Plečnik, ki je veljal z obema svojima zgodnjima dunajskima projektoma, s cerkvijo Sv. Duha in Zacherlovo palačo, za začetnika modernizma, poučil o sodobnih tendencah v arhitekturi, vendar so se zmotili. Plečnik je funkcionalistično arhitekturo odklanjal, češ da je preveč razumska in hladna. Že prej, še bolj pa po obisku atenske Akropole leta 1927, se je navduševal nad klasičnimi principi in prvinami v arhitekturi, in to znanje je začel prenašati na svoje študente. »Kar zna Corbusier, znam tudi jaz, kar znam jaz, Corbusier ne zna!« Ni sprejemal industrializacije gradbene stroke, bliže so mu bili obrt in tradicionalni materiali. Študente je učil iskanja variantnih rešitev z nenehnim stremljenjem po bolj uporabnem in lepšem ter z navajanjem na trdo delo, tako da se ne bi takoj zadovoljili s prvo ponujeno rešitvijo. Razlog, da je pred drugo svetovno vojno kar petnajst odstotkov Plečnikovih študentov takoj po končanem študiju odšlo delat k Le Corbusieru in njegovemu bratrancu v Pariz, je bila želja po odmiku od tradicionalnih Plečnikovih nazorov, ki študentov, ki so hlepeli po aktualnih novostih, niso mogli zadovoljiti.
 
Študentski ogled mednarodne razstave dekorativne umetnosti in modernih industrij leta 1925 v Parizu, ki se mu prof. Plečnik ni hotel pridružiti in kjer so si njegovi študenti ogledali Le Corbusierovo stavbo L'Esprit Nouveau, je študente opogumil, da so kmalu po diplomi začeli poizvedovati po štipendijah francoske vlade za študij v francoski metropoli. Priporočila za štipendije jim je pisal prof. Plečnik, kar kaže na njegovo odprtost in širino. Že jeseni 1925 je odpotoval v Pariz arhitekt Dušan Grabrijan, vendar ne k Le Corbusieru, pač pa na izpopolnjevanje na École des Beaux-Arts. Aprila 1929 in v študijskem letu 1930/31 je bil v Le Corbusierovem ateljeju prvi Slovenec, arhitekt Miroslav Oražem. Prijateljstvo Dušana Grabrijana in zagrebškega arhitekta Juraja Neidhardta, ki je z Le Corbusierom sodeloval pri njegovih odmevnejših projektih, vse od januarja 1933 do srede leta 1935, je omogočilo, da je v študijskem letu 1933/34 v atelje s posredovanjem Neidhardta prišel Milan Sever. Dober vtis, ki sta ga z delom v ateljeju napravila prva Plečnikova študenta, je veljal kot vstopnica za druge slovenske in Plečnikove študente. Po triletnem premoru je sledila prava »invazija« Slovencev na atelje ali L'epoque slovène, kot jo je imenoval Le Corbusier. Od konca leta 1937 do junija 1939 so bili v časovnih zamikih in/ali skupaj v ateljeju Tavčar, Bleiweis in Novak ter plečnikovci Brnčić, Tepina, Krunić (prvič) in Ravnikar. V začetku decembra 1939, ko se je že začela druga svetovna vojna, sta vstopila v atelje Jovan Krunić, tokrat že drugič, in Marko Župančič. Medtem ko sta slednja v ateljeju risala načrte za vojaške objekte po sistemu francoskega konstruktorja Jeana Prouvéja, so trije Plečnikovi študenti, ki so že bili pri Le Corbusieru, torej Sever, Tepina in Ravnikar, doma pritegovali pozornost z natečajnimi arhitekturnimi in urbanističnimi deli. Med temi velja omeniti dve iz leta 1940: na arhitekturnem natečaju za Dom onemoglih na Bokalcah pri Ljubljani je Tepina prejel prvo nagrado, Ravnikar pa drugo; na natečaju za zazidavo in regulacijo Medloga pri Celju pa je zmagal Ravnikar, Tepina je bil drugi. Na natečaju za regulacijo Ljubljane leta 1941 so bili projekti omenjenih med odkupljenimi.
 
Po koncu druge svetovne vojne so v »novih časih«, v obdobju obnove porušene domovine, po krajši epizodi socialističnega realizma v slovenskem in jugoslovanskem prostoru prevladali modernistični koncepti urbanističnega načrtovanja in arhitekturnega oblikovanja. Le Corbusierove zamisli so imele pomembno mesto pri modernizaciji družbe. Plečnikovi in tudi drugi jugoslovanski arhitekti, ki so delali pri Le Corbusieru, so zasedli pomembna mesta v upravi, državnih birojih in na univerzi ter so z angažiranim strokovnim, družbenim, pedagoškim in publicističnim udejstvovanjem zaznamovali arhitekturno dogajanje konec štiridesetih in v petdesetih letih pri nas. Po prihodu prof. Edvarda Ravnikarja na arhitekturni oddelek Tehnične fakultete Univerze v Ljubljani leta 1946 – postal je ena osrednjih arhitekturnih osebnosti tudi v jugoslovanskem prostoru – se je prof. Plečnik umaknil v ozadje in bil pozabljen, modernizem oziroma mednarodni slog pa je postal prevladujoča slogovna usmeritev. Prof. Ravnikar je s sodelavci zasnoval številne naloge, vse od prenove vasi do oblikovanja novih mest, kot sta denimo Nova Gorica in Novi Beograd, ter od stanovanjskih do reprezentativnih javnih stavb, kjer povsod zasledimo Le Corbusierove vplive. Seznam del je obsežen, veliko dragocenih načrtov ni ohranjenih. 
 
Plečnikovi študenti so se hitro, že v dvajsetih, navdušili nad Le Corbusierovimi idejami, jih sprejeli in uporabljali, vendar so bili do njih tudi kritični ter so se, prvi že sredi petdesetih let, od njih odvrnili. Slovenski arhitekti zgledov iz Le Corbusierovega ateljeja niso slepo prenašali, ampak so jih premišljeno in avtorsko interpretirali, zato je Le Corbusierov vpliv v njih večkrat zakrit in tudi nedoločljiv. Tako so denimo prefinjena Ravnikarjeva dela znana po mo(go)čnih konstrukcijah, kar je nedvomno Le Corbusierov vpliv, vendar so fasade oblikovane na njemu lasten način znotraj zgodovinskega prostorskega konteksta itn. Tako so se ti ustvarjalci razlikovali od številnih drugih slovenskih (tudi jugoslovanskih) arhitektov, ki so se z idejami modernizma postarali. Povezave slovenskih arhitektov z drugimi, kot so denimo E. Weissmann, J. Neidhardt, Geörgy Kepes, Charlotte Perriand, Willy Valeke, Alfred Roth, J. L. Sert, Kunio Maekava, Junzo Sakakura, Max Bill, Ejnar Borg, Tage Nielson, Jean Prouvé in drugi, s katerimi so se (ne)posredno seznanili v Le Corbusierovem ateljeju, so jim v nadaljevanju kariere koristile in jim širile obzorja.
 
Plečnikova dela in njegov pristop do arhitekture so v času zatona mednarodnega sloga in v začetku postmodernizma konec sedemdesetih let v mednarodni strokovni areni dobili ponovno veljavo, k čemur je pomembno prispevala razstava v Centru Georges Pompidou v Parizu leta 1986. Zanimanje zanj je sprva preglaševalo zanimanje za Ravnikarja in druge predstavnike te generacije, zato pa se zdaj spet vrača.
 
Bogo Zupančič, kustos

Lokacija

Kapela v gradu Fužine
MAO
Pot na Fužine 2
Ljubljana

Odprto

torek-nedelja: 10.00-18.00
četrtek: 10.00-20.00

Voden ogled

3.12. ob 11.00:
dr. Bogo Zupančič

Informacije

infobio@mao.si
01/ 54842 74
 

Organizacija

 MAO